Vojni muzej Solkan

Zgodovina Solkana

Po arheoloških najdbah in ker je poleg Gorice najstarejši kraj na Goriškem, ki se v pisanih zgodovinskih virih omenja s sedanjim imenom, sodi Solkan med najstarejša naselja v Posočju. Kot grad ali pa grajsko naselje se prvič omenja skupaj z vasjo Gorica v cesarskem dokumentu z dne 28. aprila 1001. Ime kraja izvira iz predslovanskega časa, ime Gorici pa so dali Slovani oziroma Slovenci.

O življenju na tem področju pričajo sledovi stari 15 tisoč let. Tu naj bi pred več kot 3.400 leti stala Noreja, prestolnica Norika, sloveča po zlatu, ki so ga kopali v okolici, zlasti na Sabotinu. V času Julija Cezarja so jo osvojili Rimljani. Kasneje so Langobardi zaradi pomembne strateške lege tu zgradili vojaško utrdbo. Solkan je bil tako domnevno člen v langobardskem obrambnem sistemu, pomembnem pri nastajanju slovenske zahodne meje. S svojim gradom je bil vojaško in hkrati upravno središče spodnjega Posočja. Za Langobardi so prevzeli oblast Frankovski kralji in leta 1001 se je v darovnici Otona III. prvič zapisalo ime Castellum Siliganum, ki je verjetno stal na griču sv. Katarine, znanem kot Kekec. Izročilo pravi, da je bila tamkajšnja, sedaj porušena cerkev zgrajena iz ruševin nekdanjega gradu. Solkanski župnik se prvič omenja v 12. stoletju.

Naselje Solkan se je razvijalo okoli cerkve sv. Štefana in sodi med najstarejše župnije na Slovenskem. V njeno okrilje je sodila tudi Gorica, ki je šele konec 14. stoletja dobila lastno cerkev.

Z rastjo Gorice pod goriškimi grofi je Solkan izgubil upravni pomen, leta 1399 pa še cerkveno oblast nad Gorico. Odtlej je živel kot goriško predmestje, kjer so imeli posesti cerkveni in posvetni fevdalci. Imel je lastnega župana, sicer pa je pripadal gospostvu Grafenberg iz Gorice.

V srednjem veku je bil Solkan predvsem kmečko naselje, položaj solkanskega kmeta pa edinstven v monarhiji, saj so imeli v deželnem zboru svoje predstavnike in tako vplivali na odločitve o dajatvah, tlaki in drugem. Zato tudi niso sodelovali v prvem valu kmečkih uporov. Ob znamenitem tolminskem puntu 1713 pa je bil zbirno mesto upora. V 15. stoletju so Solkance ogrožali Turki, ki so se tu tudi utaborili, a še hujša je bila kuga, ki je morila od 15. stoletja naprej. Da bi se je obvarovali, so v 17. stoletju zgradili cerkev sv. Roka, ki pa je bila kasneje porušena.

V času protestantizma je bival tu Primož Trubar, a kljub temu se je na Sveti gori oblikovalo pomembno versko in romarsko središče. Ob posvetitvi je Beneški dož podaril sliko Marije. V 17. stoletju se začenjajo v Solkanu pojavljati pomembne plemiške družine, ki gradijo rezidenčne stavbe in dajo kraju meščanski in gosposki videz. Izstopa Palač ali Grimarjeva graščina z vrtom in cipresami, vila Paniaco, vila Puppi, danes znana kot hotel Sabotin, pa vila Bartolomei, kjer je danes razstava (od 1918 - 1947) Goriškega muzeja. Tu je še vila Lenassi podjetnika Odoneja, ki jo je zapustil zapuščenim otrokom. Njegov oče je pripomogel k razvoju industrijskega dela Solkana ob Soči. Postavil je mlin in žago, papirnico in manufakturo suknja in flanele. Okoli 1858 se tu začne razvijati mizarstvo. Prvi znan mizar je prišel iz Furlanije. Solkanski mizarji so sloveli kot mojstri intarzije, rezljanih detajlov, politur in drugih tehnik daleč po svetu. V 19. stoletju so nekatere stavbe dobile prelepa klasicistično oblikovana pročelja.

Ljudska šola je bila v Solkanu ustanovljena leta 1857, čitalnica pa 10 let kasneje. Že prvo svobodno nedeljo v maju 1945 so Solkanci ustanovili pevski zbor, nato knjižnico in dramsko skupino v okviru društva ljudske čitalnice.

V začetku 20. stoletja dobi Solkan svoj pravi simbol - tehniško in umetniško čudo svojega časa - most iz klesanega kamna, z največjim lokom na svetu.

Med prvo svetovno vojno je bil kraj na sami frontni črti soške fronte in docela porušen, prebivalci pa v begunstvu. Spadal je pod Italijo in občino Gorica vse do mirovne pogodbe septembra 1947, ko je pripadel Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je bil Solkan jedro upora, Solkanci pa so sodelovali v ilegalnem boju proti fašizmu in veliko žrtev je padlo med NOB. Pod Jugoslavijo je bil najprej začasno središče okraja Gorica, kasneje se je zlil z Novo Gorico in prenehal obstajati kot naselje vse do leta 1988.

Pokopališče s cerkvijo Sv. Roka med prvo svetovno vojno(slika je last DSF)

Tu je dom mnogih znamenitih Solkancev, ki so ponesli ime po svetu in ogromno prispevali k razvoju. Tu so med drugim rojeni predhodnik moderne bakteriologije Marko Anton Plenčič, nevrolog Anton Mihelič, lutkar in slikar Milan Klemenčič, filozof in alpinist dr. Klement Jug, narodni heroj Jože Srebrnič, kiparja Boris in Zdenko Kalin, literarni zgodovinar Dušan Pirjevec, olimpionika Marušič in Franko, politika Joško Štrukelj in Tomaž Marušič.

Ulica v Solkanu 31.10.1917(slika je last DSF)

Kljub viharnim časom, ki jih je preživljal, je Solkan ohranil nekaj kulturnih spomenikov in znamenitosti. Med nje sodi gotovo kamniti železniški most čez Sočo (dograjen leta 1906), romarska cerkev na Sveti Gori (porušena v prvi svetovni vojni, nato obnovljena), domača farna cerkev sv. Štefana, gorski hrbet Sabotin z deloma konservirano gotsko cerkvico in s pričami prve svetovne vojne.

Vojaški ostanki po poreboju 24.10.1917(slika je last DSF)

V letu 2001, ko je Solkan počastil tisoč let prvo omembo v pisanih zgodovinskih virih, je bil postavljen na Trgu J. Srebrniča sodobno zasnovan vodnjak, na Trg. M.A. Plenčiča pa spomenik tisočletnici.

Vir...