Vojni muzej Solkan

Soška fronta 1915-1917

Vzroki za prvo svetovno vojno

Prvo svetovno vojno so najbolj željno pričakovali Nemci. Zahtevali so novo delitev kolonij in hoteli svoje ozemlje razširiti. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Toda ko je povečala mornarico, je to tako prestrašilo Britanijo, da je sklenila s Francijo sporazum "entente cordiale". Tudi Rusija se je iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora, na antanto in centralne sile. Leta 1882 je k centralnim silam s sporazumom pristopila še kraljevina Italija. Nemci naj bi po svojem vojaškem načrtu najprej premagali Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Povod

Povod za prvo svetovno vojno je prišel z Balkana. Tu se je Avstro-Ogrska zapletla v spor s kraljevino Srbijo. Ta je bila ruska zaveznica in je nasprotovala priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski in ustanovitvi samostojne države Albanije, ki bi ji preprečila dostop do morja. 28. junija 1914 je devetnajstletni Gavrilo Princip v Sarajevu s strelom iz pištole ubil avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo. Avstro-Ogrska je postavila Srbiji tak ultimat, da ga ni mogla sprejeti, in ji napovedala vojno.

Potek vojskovanja in prestop Italije k antanti

Takoj ko je Avstro-Ogrska napovedala Srbiji vojno, ji je Rusija priskočila na pomoč in je napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nato je Nemčija napovedala vojno Rusiji in hkrati napadla Francijo prek Belgije. Tej pa je priskočila na pomoč Velika Britanija. Nato pa je še Avstro-Ogrska napovedala vojno Rusiji in krog je bil sklenjen. Oktobra 1914 se je centralnim silam pridružila Turčija in napadla Rusijo.

Italija je takoj po vojnih napovedih Avstro-Ogrske in Nemčije ostala nevtralna. Nato pa je navezala stike z antanto in ji predstavila svoje pogoje, po katerih bi prestopila na njihovo stran. Začela so se pogajanja o ceni. Avstro-Ogrska ji je pod hudimi pritiski Nemčije ponudila južno Tirolsko, toda Italija se s tem ni zadovoljila. Hotela je več ozemlja, Trst in še kaj in to takoj. V teh pogojih je antanta lažje ponujala tuje ozemlje kot Avstro-Ogrska svoja. Tako je Italija 26. aprila v največji tajnosti podpisala Londonski sporazum z antanto. Obvezala se je, da bo v mesecu dni začela z vojno proti Avstro-Ogrski, v protiuslugo pa so ji zavezniki obljubili Trentino, južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Istro, Dalmacijo v tedanjih mejah, luko Valono (Vlöre), otok Saseno (Saza) v Albaniji in popolno suverenost nad Dodekanezom v Egejskem morju. Obljubljen ji je bil tudi delež pri nemških kolonijah in delež pri morebitnem razkosanju Turčije. 3. maja je Italija odpovedala trojno zvezo. 23. maja 1915 je italijanski veleposlanik na Dunaju avstro-ogrskemu zunanjemu ministru izročil vojno napoved. Tako so se končala dolgotrajna pogajanja, v katerih je Italija uspešno iztržila vstop v svetovno vojno, Avstro-Ogrski pa se je na jugovzhodu odprlo še tretje bojišče.

Prvi boji ob Soči

Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23.maja 1915. Italijani so imeli tam dve armadi. 2. armada je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 topniških baterij . 3. armada pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je vsebovala 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 topniških baterij. Avstro-ogrska vojska pa je takrat imela tam le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in samo 35 topniških baterij. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane in čakala na okrepitve. Italijani so prodirali skrajno počasi in previdno.

Prvi boji so potekali v Zgornjem Posočju. Šele četrti dan vojne sta se vojski spopadli. Na grebenu Mrzli vrh-Sleme so Italijani napadli a so jih avstro-ogrski vojaki odbili. Na obeh straneh je bilo mnogo žrtev. 31. maja so Italijani napadli Mrzli vrh. V treh dneh bojev je na tem grebenu padlo 1600 Italijanov in 400 avstro-ogrskih vojakov. Italijani so se zaradi poraza znesli nad civilnim prebivalstvom. 4. junija so pri Idrskem z desetkanjem ubili 6 kmetov. Istočasno so se približevali tudi Krnu. Na grebenu Vršič-Krn so zasedli najprej Vršič (1897 m) in greben do Lopatnika (2013 m). Zasedli so tudi pomembno koto 2102, ki so jo avstro-ogrski vojaki potem še dvakrat neuspešno skušali pridobiti nazaj. 5. junija so italijanski bersaljeri zasedli Skutnik. 16. junija pa so Italijani sočasno napadli Krn iz dveh smeri: po grebenu Lopatnik-Krnčica in po grebenu Pleča-Kožljak. Italijani so se s pomočjo topniškega ognja zavzeli Krn in zajeli 330 avstro-ogrskih vojakov. Nato pa so ob svoji znani obotavljivosti zamudili priložnost, da bi zavzeli sosednjo Batognico.

Italijansko zavzetje Krna je Avstrijcem povzročilo nemalo težav. Iz te visoke gore so imeli Italijani pregled nad širno okolico. Pri tem pa niso zavzeli nobenih drugih pomembnejših položajev, a utrpeli so hude izgube: skoraj 11.000 mož. Temu je botrovalo pomanjkanje topništva na italijanski strani in njegova nepravilna uporaba. Italijanski general Cadorna se je zato odločil z večjo ofenzivo počakati, dokler niso pripeljali dvajset težkih topov.

Dvanajst Soških bitk
Prva soška bitka
23. junij - 7. julij 1915

V prvem mesecu so Italijani prešli Sočo le na treh mestih: severno do Tolmina, pri Plaveh in med Zagrajem (Sagrado) in Jadranskim morjem. Zato so začeli z ofenzivo še preden so imeli na voljo vse enote. 23. junija so začeli z strahovitim obstreljevanjem avstro-ogrskih položajev. Odlagali so pehotni napad. Poiskusili so z nekaj manjšimi napadi, ampak ko so spoznali, da topništvo ni naredilo veliko škode, so se odločili, da z obstreljevanjem nadaljujejo. Italijanski topničarji so bili še neizkušeni in niso usmerjali izstrelke na izbrane cilje, marveč so streljali po celi frontni črti. To pa ni imelo velikega učinka. Zato je nepretrgano topniško obstreljevanje trajalo kar sedem dni. Eden večjih napadov je bil usmerjen na Doberdobsko planoto. 3. julija so Italijani prebili avstro-ogrskih položaje, vendar so bili v protinapadu odbiti. Naslednji dan so usmerili napade na Šmihel (275 m) . Tudi tam niso imeli uspehov. 5. julija se je začel zelo obsežen napad na Doberdobsko planoto. Avstro-ogrski vojaki so imeli hude izgube in samo prihod armadnih rezerv in konec ofenzive sta jih rešila. Italijani so napadli tudi tolminsko in goriško mostišče. Po dolgotrajnem obstreljevanju Italijanov pa je avstro-ogrska vojska odbila vse napade.

Izid prve bitke je bil za Italijane skromen. Zavzeli niso nobenega zadanega cilja in so imeli hude izgube: 1916 mrtvih, 11.495 ranjenih in 1536 izginulih. Avstro-ogrska vojska pa je imela 8800 mrtvih in ranjenih ter 1150 izginulih. Z italijanskim neuspehom so je avstro-ogrsko poveljstvo pomirilo. Spoznalo je, da lahko zaustavi Italijane že na Soči, in je dokončno opustilo prvotni načrt, po katerem naj bi se avstro-ogrska vojska umaknila do Save in nato italijansko vojsko uničila v savski dolini. Italijani pa so že čez deset dni začeli z naslednjo ofenzivo.

Druga soška bitka
17. julij - 10. avgust 1915

V tej novi ofenzivi so se Italijani odločili napasti Šmihel in Doberdobsko planoto ter na severu Batognico. 18. julija zjutraj so začeli močno obstreljevati Doberdobsko planoto. Opoldne so nenadoma napadli s pehoto. Prodirali so le počasi in le zaradi hudih izgub na avstro-ogrski strani. Tretji dan pa so po naključju italijanske in avstro-ogrske sile začele istočasno napadati. Avstro-ogrska stran je imela ogromne izgube in ni mogla obdržati niti začetnih položajev. Za kratek čas so Italijani zavzeli vrh Šmihela, Avstrijci pa so ga z protinapadom osvojili nazaj. Avstro-ogrska vojska je potem odbijala vse napade tudi na goriškem mostišču.

Italijani so začeli napadati tudi v krnskem pogorju.. Njihov cilj je bila Batognica (2164 m). Že 3. julija sta jo dva bataljona skušala zavzeti, vendar so ju odbili. Tri dni kasneje so zavzeli zahodna pobočja. 21. julija so ponovno napadli. Tokrat z tremi četami in dvema bataljonoma. Avstro-ogrska vojska se je morala umakniti na vzhodni rob Batognice.

Tudi v drugi bitki Italijani niso dosegli cilja. Izgube na obeh straneh pa so znašale kar grozljivih 41.866 mrtvih, izginulih in ranjenih.

Zaradi neuspeha v prvi in drugi bitki so Italijani začeli v drugi polovici avgusta napad na bovško kotlino in tolminsko mostišče. Toda avstro-ogrski vojaki so odbijali napade z močnim topovskim obstreljevanjem z Lomske planote. 23. avgusta so Italijani z dvema polkoma in brigado zasedli že prej izpraznjeni Bovec. Hkrati s tem napadom je potekal še eden na Rombon (2208 m). Najprej so obkolili sosednjo Čukljo (1767 m) in jo zavzeli, nato pa so se na Rombon odpravile štiri patrulje. Na vrhu se je vnela strašna bitka, v kateri sta se nasprotnika zagrizeno spoprijela v boju mož na moža. Avstro-ogrska vojska je odbila napad, Italijani pa so se utrdili na severnem pobočju Rombona. Tudi v sredini septembra so tam potekali hudi boji z velikimi izgubami na obeh straneh, vendar se položaj ni spremenil.

Tretja soška bitka
18.oktober - 5. november 1915

Britanci in Francozi so zahtevali začetek tretje ofenzive, da bi pomagali zaveznici Srbiji. Že avgusta in septembra so Italijani pripeljali več velikih topov na fronto. Cilj te ofenzive je bil zasedba Gorice. Z milijon topovskimi granatami so Italijani začeli bitko. Italijani so takrat prvič uporabili tudi letala-bombnike. Zahodni rob Šmihela je prihajal iz rok v roke in na koncu ostal v italijanskih, vendar Italijani niso uspeli zasesti njegovega severnega dela.. Podobno se je dogajalo tudi na Javorščku, ki pa je ostal v rokah Avstrijcev. 2.novembra so Italijani zasedli vas Oslavje, ampak so se tudi tam morali umakniti zaradi silovitega protinapada Avstrijcev.

Tudi v tretji soški bitki so Italijani doživeli neuspeh. Izgube so bile hude na obeh straneh v Zgornjem Posočju, pri Plaveh, na goriškem mostišču in na Krasu, vendar Italijani sploh niso prebili avstro-ogrske obrambe, kaj šele Gorico. Napadalci so izgubili 67.998 vojakov, branilci pa 41.847 vojakov.

Četrta soška bitka
10. november - 11. december 1915

Neuspeh prvih ofenziv je močno odmeval po Italiji. General Cadorna je moral hitro začeti z novo, da bi tako pomiril zaveznike in s tem tudi presenetil branilce. Granate so padale ves čas med bitkama. Napadli so Sabotin, vendar so po neuspehu opustili napade. Napadli so tudi pri Plaveh. Tam so s topovi vseh kalibrov neprestano streljali dva dneva. S tem pa niso uspeli premakniti frontne črte. Na Krasu so tudi začeli z obsežnimi akcijami, ki pa tudi niso pinesle ničesar. Napadli so tudi Gorico. 18. novembra so začeli z načrtnim obstreljevanjem, s katerim so hoteli sistematično uničiti mesto. V štirih urah je na Gorico padlo kar 3.000 granat. Toda pehotni napad jim je preprečil natančni zaporni ogenj braniteljev. V tej bitki je padlo 48.967 italijanskih in 25.381 avstro-ogrskih vojakov

Boji v Zgornjem Posočju med 4. in 5. bitko

Četrta bitka je izmučila obe strani. Prihajajoča zima je prinesla težave pri oskrbovanju še posebej v gorah, kjer so poleg tega pretili še plazovi.

Tokrat je hotela avstro-ogrska vojska pridobiti nazaj Čukljo. 12. februarja ponoči je v maskirnih oblekah napadla in zajela vrh. Toda Italijani so ob neprestanem topovskem obstreljevanju 10. maja Čukljo spet osvojili.

Italijansko topništvo je napadlo tudi Rombon. Streljali so celo z največjimi 305 mm granatami. Toda Bosanci, ki so bili na vrhu, so se hrabro branili in napad odbili. Italijani so imeli strašne izgube.

Na Batognici pa je potekala zanimiva minska vojna. Zahodni del so zasedli italijanski, vzhodnega pa avstro-ogrski vojaki. Med njimi je bilo ponekod le nekaj deset metrov razdalje. Avstrijci so s prisluškovanjem ugotovili, da Italijani kopljejo pod njimi rov, da bi jih vrgli v zrak. Takoj so začeli kopati svoj rov. Med kopanjem pa so naleteli na italijanskega, polnega eksploziva. Avstrijci so eksploziv odstranili. Italijani pa so jih presenetili in v rovih se je vnel boj. Ob strojničnem ognju so Avstrijci našli še drug italijanski rov s pripravljenim eksplozivom, ki so ga tudi odstranili in ga potem na koncu svojih rovov sprožili. Strašna eksplozija je ves vrh Batognice posejala s kraterji, ki so vidni še danes.

Peta soška bitka
11. marec - 16. marec 1916

Zaradi nemške ofenzive pri Verdunu je moral Cadorna razbremeniti Francoze. 2. italijanska armada je napadla na Mrzlem vrhu, 3. armada pa med Šmihelom in Martinščino. Izgube so bile sorazmerno majhne, potek frontne črte pa se ni spremenil.

Avstro-ogrska vojska je zaradi nemškega uspeha s plinom izvedla plinski napad med Majnicami in Martinščino. Zasedli so veliko ozemlja, ki pa so ga zaradi italijanskega obstreljevanja komaj zadržali.

Šesta soška bitka
4. avgust - 16. avgust 1916

Peto bitko je izzvala le politika in je bila zgolj priprava na bolj obsežno šesto. Poglavitni cilj je bil zavzetje Gorice. Štiri divizije naj bi napadle Sabotin, tri pa Šmihel južno od Gorice. Za napad so Italijani pripravili še posebej močno topništvo.

Ob 10. uri so Italijani začeli z obstreljevanjem Doberdobske planote, da bi zavedli Avstrijce. Takoj nato je napadla pehota. Avstro-ogrska vojska je ostala v kavernah in ni opazila napada pehote. Italijani so zajeli kar tri avstro-ogrske stotnije. Ker je padel Sabotin v roke napadalcem, so izpraznili Gorico, ki jo ni bilo več mogoče obraniti.

Italijani so po obsežnem topovskem obstreljevanju, ki je dobesedno razrilo strelske jarke, napadli še Šmihel. Osvojili so ga 7. avgusta. Ponoči 9. avgusta so se zaradi velikih izgub avstro-ogrske sile neopazno umaknile z Doberdobske planote. Tako so bile vse poti v Gorico odprte. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na levi breg Soče. Gorica je padla v roke Italijanom 9. avgusta 1916.

Zaradi tega nenadejanega uspeha so Italijani nadaljevali z napadom. Toda avstro-ogrska vojska se je utrdila na črti Solkan-Gorica-Šempeter-Vrtojba. Napadi in protinapadi pa so se vrstili do 17. avgusta, ko je general Cadorna ustavil napade.

Italijani so v tej bitki končno dosegli vsaj en vojaški uspeh. Ta pa je pomenil tudi politično izboljšanje položaja Italije, ki so jo priganjali Francozi in Britanci. Avstro-ogrska stran je poraz sicer opravičevala z izdajstvom štirih hrvaških vojakov, vendar glavni razlog poraza je bilo vendarle presenečenje.

Sedma soška bitka
14. september - 17 september 1916

Tudi tokrat so imeli Italijani izrazito premoč na bojišču. 186 italijanskim bataljonov je stalo nasproti le 59 avstro-ogrskih. Italijani so imeli premoč tudi v topništvu: 954 topovom in 586 minometom je stalo nasproti le 284 avstro-ogrskih topov in 255 minometov.

Popoldne se je začelo topovsko obstreljevanje avstro-ogrskih položajev. Italijani so marsikje prebili in zasedli prve obrambne linije, vendar so jih nasprotniki povsod s protinapadi odbili. Napadi in protinapadi so se vrstili vse štiri dneve. Italijani so zavzeli le nekaj kot med Novo vasjo in Gorjupo kupo. Odločitev o koncu ofenzive je presenetila obe strani. Avstro-ogrska vojska je bila tik pred zlomom in si je lahko opomogla, Italijani pa so morali nehati z napadi, čeprav so bili prepričani o zmagi.

7. bitka je trajala le štiri dni, vendar so bile izgube na obeh straneh strašne. Italijani so izgubili 17.570 vojakov, avstro-ogrska vojska pa 15.000 ljudi, od katerih jih je bilo veliko zajetih.

Osma soška bitka
9. oktober - 12. oktober 1916

Osma ofenziva se je usmerila bolj proti severu. Avstro-ogrska vojska je imela velike probleme z neutrjenimi obrambnimi linijami na Krasu. Zato so se odločili utrditi obrambno črto, vendar bolj v zaledju, na črti Veliki vrh (463 m), Fatji hrib (433 m), Kostanjevica, Govec (289 m), Sela na Krasu, Grmada (323 m), Devin.

Italijani so najprej napadli na odseku med Šempetrom in Vipavo. Tam so se napadi in protinapadi izmenjevali, vendar je frontna črta ostala na starem mestu. Prodrli pa so na doberdobskem polju proti Jamljam. Avstrijci pa so jim prišli za hrbet in jih tako zmedli, da so se morali umakniti na izhodiščne položaje. Napadli so tudi pri Opatjem selu in nevarno prodrli do Hudega loga, napadali pa so tudi v smeri proti Kostanjevici na Krasu. Tam pa niso uspeli zaradi natančnega zapornega ognja Avstrijcev.

Tokrat so Italijani izgubili 20.100 vojakov, izgube avstro-ogrske vojske pa so bile 20.000 ljudi.

Deveta soška bitka
31. oktober - 4. november 1916

Napad je bil sprva načrtovan za 23. oktober, vendar so ga zaradi slabega vremena prestavili. Italijani so imeli tokrat drugačno taktiko. S topovi niso obstreljevali več dni, temveč so po kratkem, a silnem napadu poslali v napad pehoto.

Napadli so med Šempetrom in Vipavo, vendar niso uspeli. Avstro-ogrski protinapad je bil uspešen. Na Krasu pa je Italijanom uspelo prebiti prve frontne linije in so prodirali še naprej po Vipavski dolini. Zasedli so zaselek Trstelj in se v njem utrdili. Avstro-ogrska vojska je takoj prešla v protinapad. Toda ta je bil odbit z bojnimi plini. Potem je Italijanom pomagalo še topništvo in zavzeli so Fatji hrib (433 m). Na severnem robu so prodrli do Figovca (122 m) in Kostanjevice na Krasu.

Italijani so spet skoraj uničili obrambo, potem pa so se začeli utrjevati na osvojenih prostorih in tako omogočili avstro-ogrski vojski, da se je opomogla. Italijani so izgubili 28.900 vojakov, avstro-ogrska vojska pa okoli 28.000.

Deseta soška bitka
12. maj - 5. junij 1917

Italijani so se po polletnem zatišju odločili za ponovni napad. Zavezniki pa so jim zaradi prejšnjih neuspehov in zaradi dejstva, da soške fronte še niso prebili, odrekli pomoč. Do maja 1917 pa je italijanska vojska dobila sveže, na novo vpoklicane vojake in se tako zelo okrepila.

Napad je bil zamišljen v treh fazah. Najprej bi s topovi obstreljevali celotno fronto, potem bi napadli pri Gorici in nato z vso silo na Krasu. Toda tudi avstro-ogrska vojska je bila sedaj okrepljena. Iz vzhoda so po umiritvi vojne z Rusijo prišle številne čete.

Italijani so napadli s silovitim topovskim obstreljevanjem, ki je trajalo kar tri dni. Drugega dne so ponoči skrivoma napadli Sveto goro in jo zasedli z enim samim bataljonom. Toda Avstrijci so ga s protinapadom pregnali. 15. maja so zasedli položaje pri Zagomili in Zagori. Avstro-ogrski vojakii so se umaknili na greben Kuka, ki pa so ga Italijani 16. maja zasedli. In tudi od tam so jih Avstrijci s protinapadom pregnali. Šele 17. maja so ga trdno zasedli. Napadli so tudi Vodice, a jih po več zavzetjih in avstro-ogrskih protinapadih niso osvojili. Napadli so tudi med Vodicami in Sveto goro in pri Gorici. Na Vodicah so se obe strani vkopale vsaka na svoji strani hriba. Druga faza se je začela 23. maja, ko so napadli na Krasu. Za trenutek so osvojili Kostanjevico. Zasedli pa so Kremenjak (236 m), Trnič (247 m), Srnjak (240 m) in Županov vrh (237 m). 25. maja je italijanski general Cadorna ukazal prekiniti ofenzivo. Toda 4. junija se je sprožil avstro-ogrski protinapad. Po kratkem in silovitem topovskem obstreljevanju je napadla pehota. Vsega naveličani in izmučeni italijanski vojaki so se kar predajali. 5. junija se je končal protinapad, v katerem je avstro-ogrska vojska zajela več kot 10.000 italijanskih vojakov in zasedla prej izgubljene položaje. Te predaje brez boja so pokazale naveličanost vojakov , ki so dojeli nesmisel bojevanja generalov, ki sploh niso bili na bojnem polju. V italijanski vojski so še povečali kazni za upor. Večkrat so izvajali decimiranje in ustrelili vsakega desetega vojaka. To pa je samo še bolj prepričalo vojake, da vojna nima smisla. Italijani so imeli tokrat ogromno izgub. Izgubili so kar 132.000 vojakov, 27.000 pa jih je bilo zajetih. Branilci pa so izgubili 52.000 vojakov, 23.400 pa jih je bilo zajetih.

Enajsta soška bitka
19. avgust - 15. september 1917

Tokrat so imeli Italijani pripravljeno še večjo vojsko. Skupaj so imeli 567 bataljonov, 3430 topov in 1752 minometov. Avstro-ogrska vojska pa je razpolagala le z 249 bataljoni in 1544 topovi.

Italijani so najprej avtro-ogrske položaje obstreljevali s topovi, potem pa je 19. avgusta v napad krenila pehota. Avstro-ogrski vojaki so pri Avčah uspešno zadrževali Italijane. Toda druge enote tega sploh niso vedele, saj so bile zaradi silovitega topovskega obstreljevanja pretrgane vse telefonske vezi. Severno in južno od Avč so Italijani prodrli in popolnoma uničili avstro-ogrske položaje. Pri Kanalu so zaradi pretrganih zvez, in ker avstro-ogrska vojska ni imela pregleda nad bojiščem, prišli Italijani branilcem za hrbet. Napadali so tudi Škabrijel (646 m), vendar so jih tam odbili. V napad so krenile italijanske čete tudi južno od Vipave. Tam so prodrli skozi avstro-ogrske položaje. Ustavili so jih šele pri Stari Loki (275 m).

Ko so avstro-ogrske sile ugotovile, da je težišče napada na Banjšicah, so se oddahnile, saj so se tam počutile najmočnejše. Toda silovito italijansko obstreljevanje je onemogočilo protinapad. Tako so se avstro-ogrski vojaki pri Avčah znašli skoraj obkoljeni in so se čez tri dni, 22. avgusta morali umakniti. Istega dne so Italijani osvojili tudi Jelenk (787 m) in Golek (821 m). Vsi napadi na tolminskem mostišču pa niso uspeli.

Avstro-ogrsko poveljstvo se je odločilo po treh katastrofalnih dnevih umakniti frontno črto daleč v zaledje, v Čepovanski dol, torej kar za več kot sedem kilometrov! Ko pa so izvedeli, da zadržujejo Italijane pri Avčah, so se odločili za črto Log, Mešnjak, Hoje, Kal, Podlaka, Madoni, Zagorje, Škabrijel. S tem so dosegli, da so morali Italijani prepeljati topove čez Sočo in tudi za morebitne naslednje protiofenzive so imeli boljši položaj.

Italijansko topništvo je tako ure in ure streljalo na prazne, bivše avstro-ogrske položaje. Ko pa so šli 24. avgusta v napad, so se zmedeno ustavili. Bili so navdušeni ob tej nepričakovani zmagi. Takrat pa jih je zasulo avstro-ogrsko topništvo. Toda vseeno so počasi zasedli vse zapuščeno ozemlje. Po več napadih so zasedli tudi Sveto Goro.

Nato so napadli še Škabrijel. Tam so uporabili granate največjega kalibra - 420 mm! 4. septembra so ga za kratek čas osvojili, potem pa so jih avstro-ogrski vojaki s silovitim protinapadom pregnali. Ta protinapad je obsegal celotno ozemlje Krasa, kjer so osvojili prej izgubljene položaje. Napadi Italijanov na Škabrijel so trajali vse do 13. septembra, toda položaj se ni spremenil.

Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Padlo je 40.000 Italijanov, 108.000 jih je bilo ranjenih. V avstro-ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih.

Dvanajsta soška bitka
24. oktober - november 1917

Uspehi Italijanov v enajstih ofenzivah so bili neznatni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg pas na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov.

Hude izgube v avstro-ogrski vojski pa so kazale na to, da obramba še ene italijanske ofenzive ne bi vzdržala. Zato so se v poveljstvu odločili za priprave na protiofenzivo. Ker pa je vse kazalo na to, da je ne bodo mogli izpeljati sami, so poklicali na pomoč Nemce. Izredno pomembno je bilo, da Italijani ne odkrijejo priprav na ofenzivo. Enote so poslali na bojišče šele tik pred napadom. Zaprli so mejo s sosednjo Švico. Bali so se tudi, da bi dezerterji izdali datum napada, zato so navodila zadrževali do zadnjega trenutka. Zaradi premoči Italijanov so se odločili tudi za bojne pline, ki bi na ključnih mestih (predvsem na prvih bojnih črtah) onemogočili odpor. Zaradi obsežnih priprav pa so morali prestaviti začetek ofenzive. Cilji ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu in prodor vsaj do črte Gumin (Gemona) - Čedad (Cividale).

Italijanski generali so ukazali obrambo. Toda niso vedeli kako, saj so prej samo napadali. Kljub dvema uspešnima avstro-ogrskima protiofenzivama pa sploh niso imeli organizirane prave obrambne strategije. Na koncu so izvedeli celo dan napada, toda ker so ga medtem spremenili, sploh niso bili zaskrbljeni. Najbolj čudna pa je bila postavitev čet. Prva bojna črta je bila utrjena in aktivno branjena z veliko četami, ni pa bila prilagojena novozasedenemu terenu. Druga pa je bila na odličnih terenskih ovirah, vendar ni bila popolnoma zasedena. Ponekod je sploh ni bilo! V obrambnem položaju bi se tako morali umakniti na drugo črto, vendar general Cadorna to ni dovolil. Poleg tega kljub vestem o plinskem napadu čete niso bile ustrezno zaščitene. Italijanska plinska maska je bila preveč preprosta in je varovala samo pred klorom. A marsikje jih vojaki sploh niso nosili.

Dan pred napadom sta si tako stali nasproti italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena avstro-ogrsko - nemška vojska, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topova.

24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli nemški plinometi.pri Bovcu. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit, a Avstrijci so zavzeli italijanske položaje pri Bovcu. Italijani so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se avstro-ogrske sile prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih italijanskih jarkov.

Avstro-ogrska vojska je, potem ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko italijanske obrambe.

Sedaj je bil rezultat bitke za avstro-ogrske in nemške enote več kot ugoden. V italijanski obrambi je bila 32 km dolga vrzel. Cadorna je zato umaknil čete na zahodni rob Banjšic. Kot zadnjo obrambno črto je označil Tilment (Tagliamento).

27. oktobra se je začel splošen italijanski umik. Ogromna vojska se je premikala proti zahodu. Ta umik pa se je vse bolj spreminjal v panični beg. Italijani so za seboj puščali vse, kar jim je oteževalo umik. Na sedlu Prevala so Italijani sicer še zadrževali Avstrijce, toda so tudi tukaj morali popustiti. 28. oktobra je avstro-ogrska vojska zasedla Prevalo. Dve nemški diviziji sta zasedli Čedad (Cividale). 29. oktobra so zasedli tudi Gorico.Malo potem so bili že v Vidmu (Udine). 1. novembra so Tilment prečkale zadnje italijanske čete. Toda avstro-ogrska in nemška vojska se nista ustavili. Nadaljevali sta z ofenzivo in 9. novembra prišli do Piave. Tam pa so jih ustavile združene italijansko - francosko - britanske čete.

Slovenski vojaki pod Avstro-Ogrsko

Slovenske dežele so bile leta 1914 del velike avstro-ogrske monarhije. Avstro-ogrska vojska je bila sestavljena iz številnih narodov. Bila je prava mešanica Nemcev, Madžarov, Čehov, Slovakov, Hrvatov Bosancev in Slovencev. Tako ni bilo nobenega popolnoma slovenskega polka. Ko se je začela vojna, so bili Slovenci v zelo težkem položaju. Niso je ne želeli, ne začeli in niso mogli z njo nič pridobiti. Toda zmaga antante je grozila z razkosanjem slovenskega narodnostnega ozemlja in ga tako naredila še bolj nemočnega.

Največji del Slovenije je spadal pod tretji korpus avstro-ogrske armade, ki je imel sedež v Gradcu. V tem korpusu je bil delež Slovencev največji, kar 3/5 vojakov. Vzhodni del Slovenije, Prekmurje pa je bil pod poveljstvom petega madžarskega korpusa.

Na začetku vojne so bili vsi slovenski polki poslani na rusko fronto. Pomladi 1915 so bili ti polki premeščeni na soško fronto, kjer so se potem še naslednji dve leti vojskovali z močnejšo italijansko vojsko. Na soški fronti so slovenski vojaki veljali za boljše, saj so se borili za svoj dom.

Slovenski polki v okviru avstro-ogrske vojske so igrali pomembno vlogo v zgodovini slovenskega naroda. Iz teh polkov so novembra 1918 nastali elementi nove slovenske vojske, ki se je borila proti Avstrijcem za slovensko severno mejo. V letu 1920 so bili ti polki sprejeti v vojsko kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Vir...